Um. Tako poln idej in ciljev. Želja. In potem odnos do in s telesom. Kot s sužnjem na uslugo za izpolnjevanje. Vmes pa življenjska energija uhaja in se porablja. Tudi zlorablja.

Moja želja po uspehu, poln ambicij. Telo le kot orodje za dosego ciljev. Pri okrogli mizi v moji glavi je bil glavni šef (um) čustvenjak, nadut in ambiciozen. Poslušal ni nobenega drugega kot le sebe. Izpolnjevanje želja na prvem in zadnjem mestu. Kaj, kdo, kako in zakaj ni bilo pomembno. Ni bilo razpredanja. Na tak način je večinoma izlgedalo pogajanje, ki to ni bilo, v moji glavi. Sedaj je ta okrogla miza zasedena z več člani nadzornega odbora. Telo (kralj) ima največji pomen. Zdaj, ko je že vidno porabljeno od vseh posledic prejšnjega neupoštevanja. Zlorabljeno od uma. Če potegnem črto je bilo za moj um telo tako nepomembno, kot sem bil jaz za moje starše. Seveda sta se mi posvečala, dajala ljubezen. Vendar tudi ogromno delala, me prepuščala samemu sebi. V smislu, da saj se bom že znašel, da sta mi dala dovolj. Ker sta imela močan razlog, da rabita delat, služit.

Ta ločenost uma in telesa je bila posledično super vidna v športnem udejstvovanju. Vedno pritiskat na poln gas. Samo, da bom prvi v vsemu. Nobenega posvetovanja s telesom ali in kako je sploh sposobno te zahteve izpolniti. Še manj pa kakšne bodo posledice na telesu. Ta razkorak je pa seveda prinesel dodatno moje čustvene reakcije, ko ni šlo vse tako kot si je um zamislill. Um je torej začel plačevati trojno ceno za svojeglavost. Upor telesa - poškodbe, izčrpanost, čustveni izbruhi in nezadovoljivi rezultati. Kot skupek vsega pa slabo počutje in vrtenje v začaranem krogu zbezumljenosti. Že kot najstnik sem si večkrat zapisal v dnevnik, da imam krizo. V športu, šoli ali s prijatelji. Ta “kriza” se je večkrat ponovila. Nanašala se je na poraze, odziv na pritiske okolja in počutje. Najmanj enkrat na leto je bila oblika angine in gripe, ko je telo enostavno pregorelo in na svoj način reklo “stop”. Nek začetek tega vzorca je bil že pri 5 letih starosti, ko sem bil urgentno operiran na slepiču. Izjemno povišan pritisk v trebušni votlini pri teh otroških letih je torej bil nakazatelj kam bo šlo moje življenje - v ločenost uma in nezavedanje kaj se dogaja v telesu, tako na fizični in še bolj na čustveni ravni.

Življenjsko energijo sem zlorabljal v istem sorazmerju, kot samo telo. Saj pa drugače tudi ne gre brez stika s telesom. Tako sem ustvarjal porušena “ravnovesja”, ko sem samo krpal luknje, ki jih je um pridelal s svojo hitrostjo. Vsake toliko sem uspel prodreti globlje, s prebrano knjigo, pogovorom, sem se predal, vdal in zalebdel, kot je to um opisal. Ko sem samo igral življenje, bil v pretoku in res užival. A je bilo tako uspešno božansko, da se je moral um takoj vklopiti in reči: “Kako zdaj to vse poteka? Me res zanima, pa da bom tudi vnaprej znal to izkusiti in doživeti tak uspeh. Daj, da vidim!” In je seveda šla ta povezava s telesom stran. Zopet je nastopila era uma. Čeprav sem dobil, kar sem si tako močno želel, uspeh, priznanje in top občutke. Sem bil preveč zakrčen, da bi dovolil telesu nadaljevati tak ritem. Preveč občutkov je prišlo do uma, preveč vsega, kar sem prav tako uspešno v negativnem smislu potlačeval in se izogibal čutiti. Dlje kot sem odraščal in razvijal tak omejen pristop, večji so bili čustveni izbruhi in drama odzivi. Seveda dodatno pogojeni in podžgani s pubertetniškimi hormoni. Dokler nisem bolj dozorel v fizičnem smislu in takrat postopoma začel ugašat ta plamen, ter postal še bolj zadržan.

Vso to notranje nabrano energijo sem pa rabil nekako sproščati. Kar mi je ni uspelo s športnim pretiravanjem, sem požrl čokolado ali opravil par sekundni vrhunec s pornografijo. Le tako sem na mikro kratek čas dovolil telesu priti do izraza. A še tam dodajal ogromno krivde ter ostalih entropičnih čustev. Tak odnos se je stopnjeval, na srečo ne v popolno odvisnost od česarkoli. A zametki odvisnosti in nepovezanosti so me skoz spremljali. Strah je dobival na moči, ker so se vzporedno z odraščanjem povečevale želje, cilji in s tem zunanji pritiski.

AEQ metoda je ustvarjena kot nek zunanji svetovalec da pride za to okroglo mizo, posede um, telo, čustva, ter razloži in na velikem ekranu vsem skupaj predstavi kako je pravilno delovanje. Poveže te davno ločene entitete v eno. Aktivira vse potenciale posameznih členov in z občutki ter usmerjanjem pogleda dokaže, da je simbioza, sintropija, veliko bolj učinkovita, kot pa vlečenje vrvi v svojo stran. AEQ metoda je kot nek mediator, Unicef, da ta kontrast spravi nazaj skupaj, kot je dejansko že bil rojen v povezavi. Da se ego postavi nazaj, um - možgane nastavi na pravo mesto in delovanje v dobro vseh in vsega. Da um dojame kaj je resnično življenje. Da um dojame, da ne more brez telesa tako rekoč nič. No, lahko izjemno veliko, vendar je to v primerjavi s povezanim delovanjem, nično. Vsa domišljija in znanje je kapljjica v morje proti polnosti doživetja iz povezanosti. Senzorno motorna amnezija (SMA) je ustvarjen artefakt uma za potrebe samozadovoljitve, a še vedno rabi telo, da ga blokira. Zato preko AEQ vaj pridemo do globokih prepoznav, kot je to prikazano v Interstellar filmu. Ko dojamemo da je vse eno, eno vse. Da eno z drugim deluje v skladnosti in v najvišji učinkovitosti.

Tako se z AEQ vajami poveže um s telesom, telo z umom. Ko postane komunikacija med njima pretočna, jasna in točna. Ko več ni poseganja uma s pretiravanjem iz želje, čustev in silnosti. Ko telo na mehko sporoči umu, da je dovolj ali čas za premik v drugo smer. Ko ni potrebna sila bolečine, ki pritisne na živce, da dostavijo sporočilo umu. Ampak je pozornost uma za sporočila telesa neprimerljivo bolj odprta. Saj ta neprizemljen um ne zmore ostati sanjač, ko ga materialni svet predrami. Ni več zanikanja, potlačevanja, spreobračanja sporočil telesa. Ko se vzpostavi tak red sodelovanja med umom in telesom je učinek višji in posledice čutenje radosti, notranjega miru, skladnosti ter nežnosti. Ko ni več tiste nepotrebne borbe za prevlado, ampak znata šef in poslovodja sodelovati za višje dobro. Le tako lahko pridemo do pozitivne, logične, smiselne, zdravju podporne aktivacije močnejše življenjske energije. Le ta se torej več ne porablja za vzdrževanje slabe komunikacije (zakrčenih mišic), ampak se porablja za ustvarjalno reševanje dotičnih težav v življenju. Tako se dvigne vera v življenje, zmanjša neumesten strah, dvigne mirnost upanja, upade brezup in sprostijo mišice, živčevje, celo telo. Ravnovesje na pravem nivoju. V dobro vseh. Ker navsezadnje je gravitacija in čas s telesom dotično povezana, medtem ko si um po svoje tolmači v dimenziji neprizemljenosti. Tak red in sosledje je v skladu z zakoni narave.

Jure Koščak, Učitelj AEQ metode 2.stopnje in AEQ dihanja 1.stopnje

Povzetek po Učbenik za učitelja AEQ metode 2.stopnje, avtorja Aleš Ernst učitelj AEQ metode 5.stopnje in Vesna Cijan